Tečaj organizira
Težave pri prehodu na e-izobraževanje |
|
Tako kot v življenju je tudi v izobraževanju naš cilj, da učenca (dijaka, študenta) naučimo samostojnosti in lastne kreativnosti na vseh področjih udejstvovanja. Prvi poskusi vpeljave e-izobraževanja so bili, razumljivo, narejeni na univerzi, ki ima za to tudi največ možnosti. Na tej stopnji pričakujemo, da so študenti že dovolj zreli za delo, ki zahteva samostojnost in neodvisnost od predavatelja. Po drugi strani, pa se je kar nekaj rešitev e-izobraževanja razvilo tudi na osnovni šoli, kjer je pomen in vpliv predavatelja povsem drugačen kot na univerzi. Jasno je namreč, da je koordinacija učencev v osnovni šoli veliko bolj potrebna in da možnosti e-izobraževanja služijo, v glavnem, za popestritev pouka.
Naša osnovna šola, se modernim načinom izobraževanja poskuša približati tudi z uvedbo devetletke, v kateri so dijaki bolj aktivni, in kjer je predvideno tudi več ponavljanja in utrjevanja snovi. Nekakšno srednjo pot, med ugotovitvami na področju univerze in osnovne šole, predstavlja področje srednješolskega izobraževanja, kjer je narejenih najmanj sprememb. V srednji šoli so dijaki že delno samostojni in pripravljeni na bolj zahtevno in sistematično delo, ki pa ga je še vedno potrebno primerno (sistematično) usmerjati. Prav zaradi te, »srednje poti«, pa je to področje tudi najbolj problematično in ponuja najmanj rešitev. Zadeva pa je še posebej pomembna z vidika, da se prav na srednji šoli dijaki oblikujejo in usmerijo v nadaljnje izobraževanje. Kasnejši rezultati na univerzi so bistveno povezani prav z znanjem in veščinami, ki so si jih dijaki pridobili na srednji šoli. Zgolj kopičenje podatkov jih vsekakor ne bo usposobilo za pretežno samostojno delo na univerzi. Spodnja slika združuje zgoraj naštete značilnosti za posamezno stopnjo izobraževanja in možnosti za prehod na nov način izobraževanja. Tako opazimo, da je vodenega izobraževanja od osnovne šole do univerze vedno manj, povečuje pa se stopnja samostojnega dela. Prav tako smo spoznali, da je e-izobraževanje najprimernejše za univerze oziroma za vseživljenjsko izobraževanje, medtem ko ga v osnovnih šolah uporabljamo večinoma za zabavo (popestritev pouka). Iz tega sledi logična povezanost med osamosvajanjem izobraževanja in stopnjo uporabe e-izobraževanja v različnih vrstah šol. Problem se seveda pojavi predvsem na nivoju srednjih šol (rdeča puščica), kjer se načini najbolj prepletajo (širok pas obeh načinov). Zato je prav na področju srednjih šol potrebna največja koordinacija med klasičnimi metodami in stopnjo osamosvajanja izobraževanja. Dejansko pa je prav tu največ nejasnosti in nedorečenosti, kar otežuje prehod na e-izobraževanje.  Slika 1: Primerjava med načini izobraževanja in možnostjo prehoda na nov način izobraževanja Bistvo našega izobraževanja bi moralo biti osamosvajanje dijakovega mišljenja in ne njegovo ukalupljanje v okvire, ki mu jih postavlja predavatelj. S klasičnim poučevanjem ne bomo razvijali dijakove kreativnosti ampak izobrazili generacijo povprečnežev, ki potrebuje neprestano vodstvo. Nov način dela zahteva tudi dosti več predavateljevega osebnega kontakta, potrpljenja in predvsem časa, zato se predavatelji marsikdaj raje odločijo, da dijaku pokažejo rešitev, kot da bi ga po korakih vodili do nje. To je tudi eden glavnih razlogov zakaj ljudje danes na splošno takega načina dela niso navajeni. Pri prehodu med osnovno in srednjo šolo, ter srednjo šolo in univerzo, je namreč kar prevelik razkorak med idealnim potekom osamosvajanja izobraževanja (označen z zeleno črto) in dejanskim (predstavljen z rdečo črto). Dejanski prehod med stopnjami izobraževanja prikazuje spodnja slika.  Slika 2: Primerjava dejanskega in idealnega prehoda med načini in vrstami izobraževanja Podobno kot osamosvajanje izobraževanja pa je tudi z možnostjo vpeljave e-izobraževanja. Robna primera (OŠ in univerza) sta, kot smo že povedali, dokaj jasno pokrita. Problem tako predstavlja predvsem srednja šola, ki mora uravnavati oba prehoda, tako osamosvajanja izobraževanja kot vpeljave e-izobraževanja, iz dokaj majhne stopnje na zelo visoko. Zavedati se torej moramo, da lahko, predvsem med obema prehodoma med stopnjami izobraževalnega sistema, zabeležimo upad učenčevega znanja tako zaradi osamosvajanja izobraževanja kot tudi zaradi spremembe načina dela. Upad učenčevega znanja, ki je odraz spremenjenega (povečanega) osamosvajanja izobraževanja je viden že danes pri prehodu med OŠ in SŠ ter SŠ in univerzo, saj takrat nemalemu številu učencev pade uspeh. Prav tako ne smemo spregledati, da bodo enake posledice tudi ob nenačrtovani (in preobsežni) vpeljavi e-izobraževanja v katerikoli izobraževalni sistem. Tako ni čudno, da se dandanes srečujemo s kopico odraslih, ki se upirajo kakršnimkoli spremembam, saj jih zaradi nepravilnih prehodov v izobraževanju, povezujejo s frustracijami. Kot kažejo raziskave je namreč popolnoma možno, da so slušatelji, v povprečju, bolj zadovoljni z novim načinom dela, hkrati pa jim le-ta povzroča mnogo težav zaradi premajhne prilagojenosti na drugačen način dela. Tega pa se morajo dobro zavedati tudi vse izobraževalne ustanove in narediti ta prehod čim bolj „mehak“. |
© 2009 Tecaj.si - Izdelava spletne strani Tomyco d.o.o.